Danes imam vse spodnje majice v pranju, ker nimam več nobenih svežih. Sem mislil, da da imam vsaj še eno, pa sem se čisto zmotila, kar mi niti najmanj ni v navadi. Še dobro, da imam nekaj navadnih, ki spominjajo na spodnje majice, da si lahko s tem pomagam. Imam namreč sestanek, za katerega moram obleči belo srajco, pa ne bi ravno bila spodaj brez majice, ker se vse vidi skozi. Nekako je ta sestanek v hotelu in se ne bi spodobilo.
Na ta sestanek sem čakala skoraj pol leta, preden sem ga dobila. Prestavljali so me res tako zelo, da sem že mislila, da ne bi nič iz tega. Ko sem čisto obupala in si rekla tole, je zadnjič klic, pa se je zgodilo to, kar sem upala cel čas. Tako, da se ravnokar pripravljam, da se primerno oblečem. Ker sem videla, da nimam nobene spodnje majice več, sem pa uredila, da sem še vklopila pranje, preden sem šla.
Pot je bila kar dolga. Morala sem priti iz Kranja v Portorož in še dobro, da sem ga imela ob enajstih, da sem se izognila vsem prometnim konicam. Tako, da me je čakala, kar prijetna vožnja do tja, da ne govorim o tem, da bilo cel čas lepo vreme. Skoraj mi je bilo žal, da sem se tako zelo oblekla, ker me je še skrbelo, da morda ne bi potrebovala imeti pod srajco spodnje majice in bi bilo bolje, da bi oblekla kakšno bluzo. Ampak na srečo, ko sem malce odprla okno, ni bilo več tako vroče, ker je bil zunaj vseeno še mraz.
Malce pred enajsto sem prispela v Portorož in poiskala parkirno mesto ter se odpravila proti hotelu. V bližnji izložbi sem še enkrat preverila, ali se kje vidi kakšen rob spodnje majice pod srajco, kar se ni, in odšla na sestanek.